Kot otrok in v zgodnjih najstniških letih, sem se kot skoraj vsak otrok ukvarjala s športom. Trenirala in tekmovala sem v latino plesih. Bila so prečudovita leta.

Ko pa prideš v gimnazijo, se je počasi potrebno odločiti kam naprej. Seveda sem razmišljala v smeri, ali DIF, kondicijska trenerka ali veterina (v mojem življenju imajo živali poseben prostor J) . Odločila sem se za prvo. Vendar se je usoda nekoliko poigrala z menoj. Na koncu tretjega letnika, sem doživela hudo prometno nesrečo, pri kateri sem imela močno poškodbo malih možganov in diagnoza ni bila ravno pozitivna. A jaz, kot vztrajno in trmasto dekle, sem vse opravila z odliko. Spet sem shodila, usposobila celotno desno stran telesa (desničarka, zdaj bolje obvladam desno, razen pisanjeJ), dokončala gimnazijo in naredila maturo. Se je pa zaradi gibalnih in psihičnih motenj, marsikaj spremenilo. A to mi je bilo postavljeno kot izziv in ne ovira, ki bi mi preprečila dosego ciljev. Ni vse tako enostavno kot se bere. A če gledaš na svet pozitivno in verjameš vase, da boš prej kot slej prišel do cilja, postane vse lažje. Res je, da je pot postala nekoliko daljša, a nič za to. Na poti se mi je pridružil življenjski partner, dva prečudovita otroka in ogromno pozitive in seveda vmes tudi negative, a to te samo še povzpne in okrepi.

V tem času sem opravila vse preizkuse in postala AFP licencirana osebna trenerka in AFP licencirana prehranska svetovalka. Seveda, to je le naziv. Za znanje se je potrebno neprestano izobraževati in iskati informacije, da lahko postaneš čim boljši v svojem slogu in da to lahko prenašaš na druge in jim pomagaš priti do boljšega jutri.